KAJ SE DOGAJA Z NAŠIMI OTROCI?

Še nikoli ni bilo toliko napisanega  o vzgoji kot danes. Različne knjige, diskusije, članki sodobnih pedagogov, psihologov in drugih strokovnjakov ponujajo nove poglede in načine, zaradi katerih bi morala vzgoja potekati z lahkoto in preprosto. Starši bi potemtakem vedeli kaj je dobro za njihovega otroka in bi ga vzgajali v čutečo,samostojno in močno osebnost, ki se čuti in prebuja svojo strast do življenja. Pa je temu res tako? Svet v katerem živimo je popolnoma podrejen materialnim potrebam in le te je potrebno zagotoviti čim hitreje – takoj in vedno. Tako vzgajamo otroke, ki postajajo podobni nam in nič prehudo ni, če jih imenujem mali tirani. Vse se vrti okoli njih, saj smo jih postavili na vrh svojih pomembnosti. Zaradi občutkov krivde, želimo zanje vse najboljše. Nudimo jim oblačila, igrače, tečaje, razgibalne aktivnosti, plese in še in še. Zakaj pa so potem tako nemirni, zahtevni,neprijazni, grobi, agresivni? Kje smo zgrešili? Smo  popolnoma izgubili stik s pravimi vrednotami , z naravo in s samim seboj?Odgovor je DA!!! Zaradi množičnih pritiskov okolja smo podlegli in se prepustili da nas nosi tok. Zastavlja pa se mi vprašanje, kje se bomo ustavili? Tako namreč ne gre več, pozabili smo kaj je res pomembno za življenje in prav to moramo ponovno prebuditi. V prvi vrsti je potrebno stvari gotovo  ZAČUTITI!!! Ja, pozabili smo čutiti in se o svojih čustvih pogovarjati.Otroka znamo vprašati kako je spal, jedel, ga zebe…torej ga znamo fizično in kot sem že prej omenila, tudi materialno oskrbeti. Kaj pa ČUSTVENO? Ga vprašamo, kako se počuti, kaj čuti? Čustvo je prvinsko sredstvo preko katerega se učimo razmišljati kaj je prav za nas. Najprej prisluhnemo kaj srce ve, potem se vklopi naš razum, ki odloči kaj in kako naprej. In tu je nastala vrzel. Otroke učimo naj delujejo z razumom, ko bi morali čutiti.Še vedno nam je prioriteta znanje, ki pa se kljub vsemu izkaže za neznanje, saj ko človek kopiči množico podatkov ne da bi vedel zakaj in kako jih uporabiti, se izgubijo. Pomembnih temeljev pa ne zgradi, ker mora biti splošno razgledan. Pod to lažnivo frazo pa padajo briljantni umi naših otrok, saj zaradi tega, izgubljajo svojo izvirnost in individualnost.

Žalostno, da kopičimo podatke, do katerih s pomočjo razvitih komunikacijskih tehnologij, lahko pride danes prav vsak kadar hoče. Boste rekli, spomin je potrebno uriti, že, že, vendar so drugi načini, kako otroke spodbuditi, da se kaj naučijo na pamet.Otroke je potrebno usmerjati, kako priti do podatkov, ko jih potrebujejo, napr.. knjižnice, računalniki in jim dati proste roke pri izbiri tem posameznega predmeta. Mislim, da bi se  otroci počutili tako bolj vredne, pomembne in predvsem spoštovane. Vsak otrok je svet zase in se uči na svoj način,to pa se v našem sistemu pozablja . Šola je narejena za deklice, ki so poslušne, sedijo in pišejo, saj se tako učijo -  večina. Fantje pa so raziskovalci in polni adrenalina, kako naj potem v šoli, da ne govorim o srednji šoli, sedijo 8 – 10 ur??? Oprostite, tudi sama ne zdržim na seminarjih, ki me ne motivirajo, so dolgočasni in sami sebi namen. Vendar sem odrasla, lahko vstanem in grem. Naši otroci pa morajo sedeti.

V krogu svojih prijateljev, sem dobila celo informacijo, da se iz predmetnikov črtajo ure umetnosti in telesne vzgoje, da je le teh zelo malo, kar je grozno. Pozabljamo, da je človekova osnovna potreba  GIBANJE in USTVARJANJE.  V vrtcih to vemo in je temu veliko posvečamo, čustvom pa premalo, mogoče posamezniki, ki smo skozi svoj življenjski proces spoznali njihovo pomembnost. Vrtec je za otroka bolj fleksibilen. Vzgojitelji in njihovi pomočniki imajo veliko odgovornost otroka pri enem letu sprejeti in mu pomagati predelati prezgodnjo ločitev od staršev. Marsikateri otrok čuti drugače in ta sistem zanj ni najboljši. Ko otroka prehitro ločimo, zgubi z mamo osnovni stik, zaupanje vanjo in v svoje občutke. Tako se začne tlačenje čustev, ki bi morala biti skrbno negovana in sprejeta v krogu družine.

Torej v vrtce in šole bi bilo potrebno uvesti čustveno opismenjevanje  kot  ga primerno imenuje Daniel Goleman: otroke bi poleg matematike in jezika učila tudi osnovnih sposobnosti v medčloveških odnosih. Te sposobnosti izhajajo iz možganskih centrov za čustva, ki so tudi najstarejši in zaradi katerih so ljudje sploh lahko začeli svojo zgodovino.

Naučiti čustvene abecede, bi se morali naprej mi, odrasli, da bi lahko otroke vodili in usmerjali. Zelo sem vesela, da se je po šolah in vrtcih pričelo druženje staršev v skupinah za samopomoč, ki ga vodi Društvo »Projekt človek«.

 Take in podobne skupine (tudi »Šola za starše« v okviru vrtca in šole)bodo lahko staršem ponudile možnost, da se odprejo in uvidijo, da so naša čustva del nas samih in jim je zelo pomembno prisluhniti in jih sprejeti.

Seveda poznamo vrtce in šole, ki so se temu zelo približali ( Waldorfska, Rodovna šola – več na internetu), vendar te vrste so za marsikaterega nesprejemljive prav zaradi svoje preprostosti.

Zelo me je navdušila knjiga Umberta Galimbertija GROZLJIVI GOST: nihilizem in mladi. V njej je avtor nam vsem vzgojiteljem in učiteljem dal v razmislek Freudovo misel:

»Šola mora narediti kaj več, da mladih ne bi navajala k samomoru. V njih mora zbuditi veselje do življenja in jim biti v oporo in pomoč v obdobju, ko jih razmere v njihovem razvoju ženejo, da začenjajo rahljati vezi z domom in družino. Nesporno se mi zdi, da šola tega ne počne in da v marsičem ne izpolnjuje svojih nalog, to je nadomestiti družino in zbuditi zanimanje za življenje, ki se odvija zunaj v svetu. S tem ne mislim kritizirati šole in njene sedanje strukture, vendar naj mi bo dovoljeno poudariti predvsem eno: šola ne sme nikoli pozabiti, da ima opravka s še ne zrelimi posamezniki, ki jim ne sme odrekati, pravice, da se zadržujejo v določenih, celo nerazveseljivih razvojnih fazah. Ne sme si jemati pravice do neizprosnosti življenja, ne sme hoteti, da bi bila kaj več kot igra življenja.« 

VPRAŠANJA!!!

Dragi bralci, vesela bom vaših vprašanj o izzivih sodobne vzgoje. Sama sem vzgojitaljica in vem kako drugače, novo, zanimivo je življanje danes, od življenja pred 15 leti. Razumem starše in vse pedagoge, da živimo v času, ko je potrebno narediti spremembe tudi v vzgoji. Naši otroci so zelo iskreni, odprti, nas čutijo in nič jim ne moremo skriti, pa čeprav mislimo, da lahko. Berejo nas kot knjigo in zelo zgodaj jih naučimo s svojim vedenjem - vzgledom, kako manipulirati.

Osnovno načelo vzgoje danes je ISKRENOST, ODPRTOST, BITI PRISOTEN V TEM TRENUTKU, OPAZOVATI IN BITI TIHO ( sploh pri malih otrocih, ki se ućijo s posnemanje in ne z razlaganjem!!!), RAZLIKOVATI MED OTROKOVO DEJANSKO POTREBO IN NAŠIMI ŽELJAMI OZ. OTROŠKIMI.

Kako preprosto, pa vendar so najbolj preproste stvari tako zelo težke!!

PIŠITE!!!

Z ljubeznijo, mojca